Ne tako čudovite stvari

Škodljivo oglaševanje

Oglaševanje je ena najbolj škodljivih in destruktivnih značilnosti sodobne potrošniške družbe. Z oglasi nas spodbujajo k nakupu izdelkov, ki jih morda sploh ne potrebujemo, s tem pa povzročajo nepotrebno porabo surovin, energije in dela ter dodatno obremenjevanje okolja, ko izdelke zavržemo.

Oglaševanje vpliva na naše razmišljanje in odločitve veliko bolj, kot se zavedamo. To je prava znanost. Preučujejo celo možganske vzorce in podzavestne odzive, da bi nas čim učinkoviteje prepričali v nakup. Takšno ravnanje je etično zelo sporno. Obstajajo celo načini, da se v televizijsko sliko skrije signal, ki se ga zavestno ne zavedamo, vendar lahko vpliva na naše odločitve.

Med sporne oblike oglaševanja lahko uvrstimo tudi ciljno oglaševanje, kjer nam prikazujejo izdelke, za katere obstaja večja verjetnost, da jih bomo kupili. Da je takšno oglaševanje sploh mogoče, oglaševalci potrebujejo ogromno informacij o posameznikih. O nas zbirajo vse podatke, do katerih lahko pridejo – na dovoljene ali nedovoljene načine.

Na žalost se večina ljudi ne zaveda, da velik del teh informacij oglaševalcem ponudimo sami, ko po internetu objavljamo podrobnosti o sebi. Pogosto sploh ne pomislimo, da je ob pošiljanju elektronske pošte prijatelju celotna vsebina sporočila dostopna ponudniku e-poštne storitve. Eden od razlogov, da je uporaba e-pošte pogosto brezplačna, je tudi možnost analize vsebine naših sporočil. Lahko sicer izberete ponudnika, ki tega ne počne, vendar boste ob pošiljanju sporočila uporabniku npr. Gmaila ponovno pod nadzorom sistema.

Bilo bi čudovito, če bi oglasi govorili resnico, vendar se to zgodi zelo redko. Njihov namen je prodaja izdelkov, pri čemer oglaševalci zelo dobro vedo, kako delujejo naši možgani in na katere dražljaje se odzivamo.

Zelo ranljiva skupina za oglaševanje so starejši. Pri njih pogosto izkoriščajo zdravstvene težave, povezane s starostjo, ter jim ponujajo razne »čudežne« tablete ali medicinske pripomočke dvomljive učinkovitosti. Velikokrat so starejši tudi tarča goljufivih oglasov in kupijo izdelek podjetja, ki v resnici sploh ne obstaja.

Moj oče je kupil »čudežni« merilec sladkorja v krvi, ki naj bi deloval brez neprijetnega zbadanja z iglo. Prejel pa je napravo, ki se namesti na prst in meri zgolj srčni utrip. Prodajalec je bil seveda goljuf, ki se je predstavljal kot legitimno podjetje, izdelka pa ni bilo mogoče reklamirati.

Na mladino imajo velik vpliv internetni vplivneži, ki promovirajo izdelke. Običajno gre za simpatične osebe, na katere se mladi hitro navežejo, zato so tudi bolj dovzetni za izdelke, ki jih promovirajo. Pogosto pa se mladi ne zavedajo, da vplivneži z oglaševanjem služijo in da njihova priporočila niso vedno poštena ali objektivna.

Oglasi se pojavljajo v tiskanih medijih, na reklamnih panojih ob cestah, na radiu, televiziji, telefonih, računalnikih in celo hladilnikih, opremljenih z zaslonom. Pravzaprav je lahko vsaka elektronska naprava z zaslonom in povezavo v internet potencialno sredstvo za oglaševanje ali celo vohunjenje.

Obstajajo tudi metode pospeševanja prodaje, ki niso neposredno oglaševanje. Primer je spreminjanje lokacij izdelkov v trgovinah. Ko težko najdete svoje običajne izdelke, je razlog pogosto ta, da vas trgovec prisili v drugačno pot skozi trgovino, pri čemer opazite in morda kupite še izdelke, ki jih sicer ne bi.

Oglasi so lahko tudi nevarni. Najbolj očiten primer so reklamni panoji ob cestah. Odvračajo pozornost voznikov in lahko prispevajo k prometnim nesrečam.

Ste se kdaj z nekom pogovarjali o določenem izdelku, nato pa se vam je kmalu zatem na telefonu ali računalniku prikazal oglas prav za ta izdelek? Kako je to mogoče? Če malo pomislite, ste imeli med pogovorom v žepu mobilni telefon z mikrofonom, ki ga ni mogoče fizično izključiti. Takšna naprava lahko neprestano spremlja okolico in informacije posreduje naprej, kjer se uporabijo za ciljno oglaševanje.

Večina ljudi je že doživela podobno izkušnjo, takšno ravnanje pa bi morali strogo nadzorovati in sankcionirati. Pred leti bi vam morali za prisluškovanje fizično namestiti mikrofon, danes pa to napravo kupimo sami in jo ves čas nosimo s seboj. Eden od razlogov, da pri večini sodobnih telefonov ne morete odstraniti baterije, je tudi ta, da naprava vedno ostane pod napajanjem. Čeprav telefon ugasnete, dokler ima baterijo, ne morete z gotovostjo vedeti, ali mikrofon res ne deluje.

Morda se to sliši nekoliko paranoično, vendar je v svetu, kjer sta poštenje in etika pogosto drugotnega pomena, smiselno razmišljati tudi o takšnih možnostih. In tudi če bi lahko odstranili baterijo iz telefona, vas danes obdajajo številne druge pametne naprave, povezane v internet – televizorji, avtomobili, hladilniki in podobno.

Včasih se ne oglašujejo samo izdelki, temveč tudi podjetja ali blagovne znamke. Namen takšnega oglaševanja je, da bi nam bilo določeno podjetje bolj všeč in bi zato raje kupovali njegove izdelke ali storitve. Pogosto podjetja naredijo le minimalno pozitivno dejanje zgolj zato, da ga lahko nato uporabljajo v marketinške namene.

Oglaševanje bi morali prepovedati, namesto tega pa ljudi izobraževati o trajnostni uporabi izdelkov. Nekatere omejitve že obstajajo. Amsterdam je postal prvo glavno mesto, ki je prepovedalo oglaševanje fosilnih goriv in mesa na javnih površinah. V Grenoble pa so že pred leti prepovedali skoraj vse komercialne oglase na javnih površinah in ohranili le oglase za kulturne dogodke in dejavnosti mesta. Takšne odločitve pa imajo tudi finančno ceno, saj mesta izgubljajo prihodke od oddajanja oglasnega prostora.

Za začetek bi morali v Sloveniji ukiniti predvajanje oglasov na javni televiziji, ki se financira iz prispevkov prebivalcev. Komercialni oglasi po mojem mnenju ne sodijo na javno televizijo ali javni radio. Argument, da se s tem financira program, ki ga sicer ne bi mogli izvajati, ni posebej prepričljiv. Del sredstev bi lahko prihranili tudi z zmanjšanjem nakupa dragih tujih filmov in vsebin. Včasih je bilo predvajanje takšnih vsebin pomembno, ker drugih možnosti skoraj ni bilo, danes pa ima večina ljudi dostop do številnih komercialnih programov in pretočnih storitev.

Če bi oglaševanje prepovedali, bi bilo smiselno ustanoviti evropsko neodvisno agencijo za testiranje izdelkov, ki bi brez vpliva proizvajalcev preverjala kakovost izdelkov, rezultati pa bi bili javno dostopni. Tako bi kupci dobili uporabne in verodostojne informacije, proizvajalci pa bi bili prisiljeni izboljševati kakovost izdelkov namesto zavajati potrošnike.

Vgrajena napaka oziroma načrtovana zastarelost

Ena od stvari, nad katerimi se potrošniki pogosto jezimo, je, da se izdelek pokvari ravno malo po preteku garancijske dobe. Včasih je to zgolj naključje, pogosto pa gre za zelo slabo prakso podjetij, ki v izdelek namenoma vgradijo del, za katerega pričakujejo, da se bo pokvaril kmalu po izteku garancije.

Na ta način skušajo podjetja povečati prodajo novih izdelkov ter s tem dobiček in zadovoljstvo delničarjev. Posledica takšnega ravnanja je, da kupci predčasno plačujemo za izdelke, ki bi lahko ob pravilno zasnovanih komponentah delovali še vrsto let.

Še huje od tega, da mora kupec kupiti nov izdelek, pa je dejstvo, da je bilo za izdelavo novega izdelka treba zagotoviti dodatne surovine, energijo in delo. Stari izdelek pa po nepotrebnem dodatno obremenjuje okolje.

Takšno ravnanje je zelo škodljivo in ga je težko preprečiti, saj je treba najprej ugotoviti, da gre za namerno prakso, nato pa še dokazati, da napaka ni posledica naključne ali konstrukcijske pomanjkljivosti.

Izdelava žarnic predstavlja zgodovinsko prvi velik dokumentiran primer namernega skrajševanja življenjske dobe izdelkov zaradi povečanja prodaje (vir: Wikipedia - Phoebus cartel).

V letih 1924-1925 so največji proizvajalci žarnic, med njimi General Electric, Philips in Osram, ustanovili mednarodni kartel.

Takrat so že obstajale žarnice, ki so delovale 2500 ur ali več. Nekatere zgodnje žarnice so svetile celo desetletja. Znana je t. i. "Centennial Light" v Kaliforniji, ki sveti že od okoli leta 1901.

Kartel se je dogovoril, da bodo vse žarnice standardizirane na približno 1000 ur delovanja. Proizvajalce, katerih žarnice so trajale predolgo, so celo denarno kaznovali.

To velja za prvi velik industrijski primer načrtovane zastarelosti v moderni zgodovini.

Zakaj so to naredili?

Ker so žarnice postale "preveč dobre". Če bi potrošnik kupil eno žarnico za več let, bi prodaja močno upadla.

Kasneje je ameriško sodišče ugotovilo, da je kartel kršil protimonopolno zakonodajo.

Ostali znani primeri:

- DuPont in najlonske nogavice (1940-1950)
- avtomobilska industrija in vsakoletno uvajanje novih modelov (General Motors, okoli 1920)
- tiskalniki in čipi za "konec življenjske dobe" (Epson, HP, Canon)
- pametni telefoni in baterije (Apple, 2017 - namerno upočasnjevanje starejših modelov)

Poznamo tudi druge slabe prakse, ki so sorodne vgrajeni napaki:

- izdelek postane tehnološko ali programsko zastarel,
- izdelek je težko ali predrago popraviti,
- izdelek izgubi podporo in uporabnost.

Kot primer naj navedem svoj Android telefon, ki ga ne želim zamenjati, saj še vedno dobro deluje. Proizvajalec zanj ne zagotavlja več nadgradenj Androida, bančna aplikacija pa ne dovoljuje več zagona na tako stari različici sistema.

Evropska unija je začela sprejemati zakonodajo za:

- daljšo dobavljivost rezervnih delov,
- lažje popravilo,
- zamenljive baterije,
- označevanje popravljivosti izdelkov.

Vendar s tem še ni posegla v bistvo problema.

Eden od načinov reševanja problema bi bila uvedba mehanizmov za spremljanje okvar izdelkov in razlogov zanje. Vendar bi bil takšen nadzorni sistem izredno kompleksen in drag.

Drug možen način bi bil, da se uporabniki informacijsko povežemo in medsebojno obveščamo o takšnih primerih. Če bi pri posameznem podjetju zaznali ponavljajoče se nepoštene prakse, bi lahko uporabniki podjetje kaznovali tako, da njegovih izdelkov ne bi več kupovali. Tudi ta pristop ni idealen, saj bi lahko prišlo do zlorab in neutemeljenega označevanja korektnih izdelkov za slabe.

Znotraj EU bi morali oblikovati register skupin oziroma tipov izdelkov (npr. gospodinjski aparati, osebna vozila, telefoni ...) ter določiti razumno pričakovano življenjsko dobo posamezne skupine izdelkov.

Podjetje bi bilo v tem obdobju dolžno okvarjen izdelek brezplačno popraviti ali zamenjati z novim. Tako bi podjetja prisilili, da ravnajo bolj etično in se potrudijo, da njihovi izdelki izpolnjujejo minimalne pogoje pričakovane življenjske dobe.

Po moji oceni je to ena najbolj enostavnih in učinkovitih rešitev.